Najbolj znane legende o Banjaluki – Safikada, Ferhadija in imena mestnih četrti

Mesto niso le ulice, stavbe in reka – mesto živi skozi zgodbe.

Banja Luka, ki leži ob reki Vrbas, v sebi skriva dušo, stkano iz legend, ki se že stoletja prenašajo iz roda v rod. Nekatere temeljijo na resničnih dogodkih, druge so plod ljudskega pripovedništva – a vse skupaj sestavljajo kulturno identiteto tega mesta.

Predstavljamo ti dve zgodbi, ki sta postali simbol ljubezni, modrosti in spoštovanja do tradicije.

Legenda o Safikadi – Ljubezen, močnejša od smrti

Nekatere zgodbe mesto hrani kot največje dragocenosti. Za Banja Luko je to vsekakor legenda o Safikadi – mladem dekletu, katere ljubezen do vojaka je postala simbol zvestobe, bolečine in večne strasti. Safikada ni zgolj legendarna oseba – je del mestne identitete, večen opomnik, da je prava ljubezen brezmejna – ne pozna ne vere, ne statusa, ne pravil.

Po legendi naj bi bila Safikada hči bogatega trgovca ali plemiške družine – nekateri celo pravijo, da je bila vnukinja Ferhat-paše Sokolovića. Zaljubila se je v vojaka – nekateri mu pravijo Herman, bil naj bi avstro-ogrski stražar trdnjave Kastel; drugi trdijo, da je bil turški vojak po imenu Omer. Ne glede na ime – čustva ostajajo ista.

Njuna ljubezen je bila prepovedana. V času, ko so bile poroke dogovorjene, čustva pa podrejena družinskim interesom, so Safikadini starši naredili vse, da ju ločijo. Govori se, da je oče celo podkupil vojaško poveljstvo, da bi vojaka poslali stran – v vzhodno Bosno ali celo v Andaluzijo. Safikado so medtem na hitro zaročili z drugim moškim.

A srce ne pozablja. Ko je izvedela, da je njen ljubljeni padel v boju, je sprejela odločitev. Opoldne, ko je top iz trdnjave Kastel oznanil čas, se je oblečena v belo postavila pred njega in rekla: "Zvesta tebi do smrti."

Top je izstrelil. Njeno telo je padlo prav tam, kjer danes stoji spominska plošča – med Ferhadijo in Kastelom.

To mesto živi še danes. Safikadin grob, kot mu pravijo domačini, je postal simbol večne ljubezni. Pari in turisti z vsega sveta tam prižigajo sveče, puščajo vrtnice in želje – verjamejo, da Safikadin duh še vedno bdi nad tistimi, ki ljubijo iskreno. Mnogi verjamejo, da sveča, prižgana iz prave ljubezni, lahko združi dve srci.

Leta 2023 je bila v Banjaluki premierno uprizorjena opera Safikada – dokaz, da ta zgodba presega legendo in ostaja del žive mestne kulture.

Legenda o Ferhadiji in poimenovanjih banjaluških četrti

Džamija Ferhadija je več kot le mojstrovina osmanske arhitekture – je duhovno središče Banje Luke, kulturni spomenik in izhodišče znane legende, ki pojasnjuje nastanek imen nekaterih mestnih četrti.

Po uradnih zapisih je bila Ferhadija zgrajena leta 1579 na pobudo Ferhat-paše Sokolovića, s pomočjo učencev znamenitega arhitekta Mimar Sinana. Ljudsko izročilo pa pripoveduje drugačno, skoraj mitološko zgodbo.

Umetniški mojster, ki je vodil gradnjo, naj bi bil Rade Neimar, priznani graditelj, ki je prej sodeloval pri pravoslavnih cerkvah. Z njim je delalo pet vajencev: Petar, Pavle, Ivan, Drago in Simo. Ferhat-paša, očaran nad lepoto džamije, naj bi ukazal, da se mojstri usmrtijo, da nikjer več ne bi mogli ustvariti česa podobnega.

Zaklenjeni v minaret, so poskusili pobegniti. Kot Dedal in Ikar iz grške mitologije so si izdelali krila in skočili z vrha. A legenda pravi, da jih je usoda raznesla po mestu – vsak je padel v drugo četrt, ki danes nosi njegovo ime:

– Petar – današnji Petrićevac

– Pavle – Pavlovac

– Ivan – Ivanjska

– Drago – Dragočaj

– Simo, ki si je pri padcu zlomil rebro – Rebrovac

Čeprav zgodovinskih dokazov ni, legenda živi zaradi svoje simbolike. Pripoveduje o žrtvovanju, umetnosti in mojstrstvu, ki so ga nekoč ljudje neizmerno cenili.

Danes je Ferhadija še vedno živ center duhovnosti in spomina. Na njenem dvorišču stoji turbe Ferhat-paše, vhod pa krasi šadrvan, kjer se ljudje zbirajo že stoletja.

Po popolnem uničenju leta 1993 je bila džamija natančno rekonstruirana leta 2016 in razglašena za narodni spomenik – simbol miru in strpnosti. In legenda o padlih graditeljih še vedno živi – v vsakem imenu, ki ga izgovarjamo, ne da bi poznali njegovo zgodovino.

Mesto, ki ne pozablja svojih zgodb

Legende se ne učijo v šolah – živijo v šepetu starejših, v kamnih na ulicah, v pogledih, usmerjenih v stare zidove.

Banja Luka ni le mesto mostov, trdnjav in spomenikov – je mesto pripovedi. Vsaka od njih, tudi pozabljena ali nepopolna, je del mozaika, ki sestavlja našo identiteto.

Skozi legende ohranjamo spomine, čustva in vrednote. In prav zaradi njih Banja Luka ostaja to, kar je – kraj, kjer tradicija živi, in kjer lahko vsaka generacija pripoveduje svojo različico iste zgodbe.

Poznaš staro legendo, pozabljeno zgodbo ali osebni spomin, ki si zasluži biti povedan? Piši nam.

Morda bo prav to naslednja zgodba, ki jo bomo povedali skupaj.

Komentarji