Narodno gledališče Republike Srbske

Narodno gledališče Vrbaskega banata je bilo odprto 18. oktobra 1930. Prve štiri sezone je bil za to namenjen prilagojen objekt „Sokolane“, kar je predstavljalo le začasno rešitev. Novo poslopje Narodnega gledališča je bilo odprto 12. novembra 1934. pod imenom Dom kralja Petra I. Velikega Osvoboditelja. Poleg gledališča so bili v stavbi še Kulturno društvo Zmijanje, Muzej Vrbaskega banata, od leta 1935 pa tudi Narodna knjižnica Vrbaskega banata.

Po koncu druge svetovne vojne je gledališče dobilo celotno stavbo za svoje potrebe in ob tej priložnosti spremenilo ime v Narodno gledališče Banja Luka. Od sezone 1946/1947 je delovalo pod imenom Okrožno narodno gledališče, nato pa ponovno pod imenom Narodno gledališče. To ime je nosilo do leta 1953, ko je postalo Narodno gledali...

Narodno gledališče Vrbaskega banata je bilo odprto 18. oktobra 1930. Prve štiri sezone je bil za to namenjen prilagojen objekt „Sokolane“, kar je predstavljalo le začasno rešitev. Novo poslopje Narodnega gledališča je bilo odprto 12. novembra 1934. pod imenom Dom kralja Petra I. Velikega Osvoboditelja. Poleg gledališča so bili v stavbi še Kulturno društvo Zmijanje, Muzej Vrbaskega banata, od leta 1935 pa tudi Narodna knjižnica Vrbaskega banata.

Po koncu druge svetovne vojne je gledališče dobilo celotno stavbo za svoje potrebe in ob tej priložnosti spremenilo ime v Narodno gledališče Banja Luka. Od sezone 1946/1947 je delovalo pod imenom Okrožno narodno gledališče, nato pa ponovno pod imenom Narodno gledališče. To ime je nosilo do leta 1953, ko je postalo Narodno gledališče Bosanske Krajine. Med letoma 1994 in januarjem 1999 se je imenovalo Krajinsko narodno gledališče, nato pa je dobilo današnje ime – Narodno gledališče Republike Srbske.

Stavba Narodnega gledališča je bila zadnja v vrsti objektov na območju načrtovane urbanistične zasnove ulic Gospodske in Bana Milosavljevića, kot del reprezentativne urbane strukture centra Vrbaskega banata, ki se je začela z gradnjo stavbe Banskega dvora. Zasnoval jo je arhitekt Josif Goldner, v arhitekturi pa se prepletajo različni slogi – od neorenesančnih elementov do pretežno bauhausovskih detajlov, obogatenih z dekorativnimi folklornimi motivi.

Po potresu leta 1969 je bila stavba močno poškodovana, odrski prostor pa je postal neuporaben. Kmalu zatem je bila po načrtih Vjenceslava Richterja izvedena druga velika obnova in adaptacija gledališča. Med obnovo leta 2004 je bila ustvarjena prizorišče „Petar Kočić“ s 77 sedeži. V različnih zgodovinsko-političnih obdobjih so se spreminjale funkcionalne enote gledališča, kot tudi njegovo ime in institucije, ki so v njem delovale.

Poleg "Otroškega gledališča Republike Srbske", ki prav tako deluje v Banja Luki, je to edino profesionalno gledališče v Republiki Srbski.